VELIKI VODJA NA DOPUSTU IN MOJE NEDOPUSTNO RAZPREDANJE
(odlomek iz knjige)
Ob pregledovanju starih zapisov sem naletela na dopustniško zgodbo izpred 20 let. Ob branju sem razmišljala predvsem o tem, kako se ta pogovor danes sploh ne bi mogel pripetiti, ker sem sedaj bolj umirjene sorte.
..............
Nekako mi je uspelo - mislim, da prvič in zadnjič, svojega bodočega moža in dve varuški (uradno najini poročni priči) - mesec dni pred poroko spraviti na tisti samotni otok iz prvega poglavja, kjer sem zaljubljena v neprijaznost pogledu in neuglednost bivanja preživljala poletja.
Bodoči in priča št. 1 sta večinoma časa prespala, jaz pa sem s pričo št. 2 hodila naokrog po otoku ali prebirala Sveto Pismo, ter razpravljala o tem in onem. Na otoku je bilo le nekaj poseljenih hiš in nekaj gostov. Nekega popoldneva smo se ekipno zbujeni odpravili na pomol, da bi si ulovili večerjo. Na obali je posedal par. Priča št. 2, sicer po naravi zelo radovedne sorte, je prisedla k gospodu s klobučkom na glavi, da bi malce pokramljala. Čez nekaj minut je priskakljala nazaj čisto navdušena. “Veš kaj, gospod je čistokrven Izraelec in povrh še znan skladatelj iz Manhattna!” Ker sem takrat pisala magistrsko nalogo o Izraelu in Cerkvi, se ji je zdelo, da se moram nujno pogovoriti z njim. Zato sem prisedla, priča št.2 pa je misleč, da je svojo misijo opravila, verjetno skočila v vodo in odplavala. Verjetno pravim zato, ker je to edini stavek v tem sestavku, s katerim se ni strinjala in je trdila, da ni odplavala.
Gospa v daljavi, vsa žlahtna, bivša baletka, Newyorčanka po srcu, a slovenskega porekla, poplesavaje po vodi, ki ji je segala do pasu, pa nama je pomahala, češ, kar nadaljujta. Z gospodom sva se zapletla v pogovor, ki je v nekaj minutah dosegel epske razsežnosti starogrških vojn. Ko je bilo govora o njegovem judovskem poreklu in sem omenila, da sem novorojena kristjanka, se je gospod zarežal in rekel, da mi mora nekaj priznati. Oh, sama ušesa so me bila. Rekel je, da je vodja ne tako skrivnega kulta v New Yorku in med svojimi dosežki navedel tudi tega, da je sesul čisto vsakega kristjana, ki mu je prišel na pot, ter ga privedel do tega, da je podvomil v svojo vero. Takoj sem bila v svojem elementu. “Seveda”, sem rekla, “ker se še niste srečali z bojevniki Boga Najvišjega.”
Sicer tudi jaz nisem slišala za njih, ampak je bila situacija taka, da si jih je bilo potrebno na licu mesta izmisliti in oklicati. Torej, bojevnik v meni je zavihal rokave, in se lotil svojega prvega posla. In sem nadaljevala, da odkar Bog postal moj Oče, sem čisto v dobrem odnosu z Njim.
Gospod je najprej debelo pogledal, rekel pa nič ... Jaz pa sem se v tistem trenutku spomnila njegovih knjig, ki sem jih v času, ko sem še navijala za propadli duhovni svet , prebirala in nekaj celo kupila. Gospod je napisal zelo veliko knjig o duhovnem svetu teme in imel zelo širok uvid v strategije satanovih poslancev, le da jih je imenoval angele luči, prepričan, da pomagajo človeštvu.
"Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti" (2 Kor 11,14-16).
Pomislila sem, da tole soočenje morda ni ravno najboljša poteza mojega življenja. Že iz spoštovanja do dotičnega. A poti nazaj ni bilo več, duhovni konflikt je bil neizogiben.
V tistem trenutku mi je Bog odprl duhovne oči in zagledala sem kopico duhovnih bitij, ki jim ni bilo dano, da se približajo, ampak so, ne vedoč kaj bi, precej prestrašeno stopicala kake 200 metrov od naju. Uvidela sem, da so omenjena bitja duhovni vodniki omenjenega gospoda, o katerih je tudi marsikaj napisal in objavil, in ki so mu narekovala svoja učenja.
V sebi sem se oddahnila, ker sem tako dobila potrdilo, da je bil Bog ta, ki je organiziral duhovno soočenje. Bil je čas, da resnica prevlada. Duhovne entitete so trepetale, ker to ni bil njihov čas. Gospod se je zavedel, da je ostal brez duhovnega zaledja in se malce zmedel, a se vseeno ni dal motiti. Zbrano in modro me je ošvrknil s pogledom in se še enkrat zamislil ...
No, sledil je frontalni napad, kako lahko jaz, nevredno bitje, trdim, da poznam Boga, in da se mi je razodel, in nimam prav nobenega strahu pred Njim.
Povedala se mu, da je Bog moj Oče zato, ker je dal svojega Sina Jezusa za moje odrešenje in da se svojega Očeta prav nič ne bojim in ne trepetam pred Njim. Da pa mi je popolnoma jasno, zakaj se on svojih vodnikov boji - ker so kljub temu, da mu nudijo določeno moč, v resnici hudiči, ki ga bodo na koncu odvedli v pogubo.
Gospod se je sedaj resnično razburil: “Nihče ne more trditi,da ve, kaj je resnica.” Jaz pa: “Jezus je rekel:”Jaz sem Resnica”, in tako sva si podajala žogico z manevri, vredni samega Wimbledona.
Očital mi je neverjetno duhovno aroganco in povedal, da še ni srečal tako ponosnega osebka, ki bi bil hkrati tako duhovno plitek, da priznava eno samo resnico.
Odvrnila sem mu, da tudi če ima popolnoma prav na nekem osebnem nivoju in jaz res visoko vihtim svoj nos pred njim, sem se ponižala v nekem trenutku pred Bogom s tem, ko sem priznala žrtev Njegovega Sina za edino pot v nebesa in mi je bila zaradi vere Vanj priznana večna pravičnost, česar pa omenjeni gospod v vsej svoji ponižnosti pred Vsemogočnim ne bi bil pripravljen storiti.
"Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost" (Rim 3,22-25).
"Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu" (1 Jan 5,10).
Navrgla sem nekaj citatov, saj je gospod malo poprej dejal, da priznava vrhovno avtoriteto Boga.
Priznati Boga pomeni priznati njegov pravičnost in Njegovega Sina. Zdi se očitno. Pa ni bilo.
Spomnila sem se na citat: "Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo" (Jak 2,19).
Zdelo se mi je zanimivo, da hudiči nimajo problema s tem, da Bog obstaja. Problem nastane, ko začneš omenjati ime Jezusa. A tega nisem povedala naglas.
Tedaj se je gospod pripravil za končni udarec. Spremenil je svoj ton, postal je prijazen in pokroviteljski.
“Poglej”, je rekel, “v svojem življenju sem se srečal z vsemi velikimi verskimi voditelji sveta, srečal sem se z mogočnimi imami, guruji, osebno sem se rokoval s Sai Babo, bil sem na avdienci pri Papežu. Vsak od njih je okrog sebe imel neko veličastno prezenco, okrog njih si zaznal nekaj velikega. Ko sem pil čaj z imamom iz glavne Newyorške mošeje, ga je obdajala veličastna avreola moči, vedno mi je bilo popolnoma jasno, kdaj imam opravka z duhovnimi mogočniki. Ko pa tebe pogledam, pa ni nič, ne zaznam prav ničesar duhovnega, vidim le prenapeto študentko v kopalkah. Kako mi lahko to pojasniš?”
“Uf”, sem si mislila, “tale pa je priletela nizko”, saj mu nisem imela kaj reči.
Da imam čisto duhovno neugleden videz, sem bila že vajena slišati od prej. In nikoli nisem vedela, kaj naj odgovorim na to. A kaj, ko me Sveti Duh tokrat ni pustil na cedilu.
Slišala sem glas. “Povej mu, da je to zato, ker je izurjen v zaznavanju ustvarjenih duhovnih entitet, ki so padli angeli. Bog pa ni ustvarjeno Bitje in tudi omejeno ne, je Neomejen, Vseprisoten, Vsemogočen, Večen. Le človek, ki se je na novo rodil po večnem semenu Božje besede lahko zaznava Boga, ker je od njega rojen in je večnost v njem. Zato je prav, ko je rekel, da ne more zaznavati ničesar. Ni se zmotil.”
Povedala sem, kar mi je Sveti Duh rekel.
Gospod ni odvrnil ničesar. Rekel je le, da je zelo vroče in da mora v senco. Ko je odhajal, sem opazila, da je zelo bolan in zaznala, da so povzročitelji njegove bolezni prav ti duhovi, katerih nauke tako vneto zagovarja. Želela sem mu povedati, da ga Jezus lahko ozdravi, saj se ponavadi ljudje, ki so tako globoko v temni duhovnosti, veliko hitreje odzovejo na stvarnost Boga, kot ljudje, ki so zakopani v materializmu. Še posebno, ko gre za resnično težavo in ne akademske razprave.
A gospod je odšel in ni več želel govoriti z menoj in ga cel teden ni bilo več na spregled. Tudi gospe ni bilo več na obalo. Njuni prijatelji, ki so ju na otok povabili, pa so bili prav pošteno jezni name, češ da sem njihovim uglednim gostom pokvarila dopust in da se ne zavedam, š čim imam opravka. Da ne bi dotičnima uničila še zadnjega kančka dostojanstva, sem se vzdržala vsakega komentarja in očitkom malce skesano prikimavala. Povedala sem, da bi gospoda rada še kdaj srečala, ker je bil res prijeten.
Vendar je v tej zgodbi nekaj, kar me vedno malo bega. Kako je včasih težko ljudem "z rodovnikom", s "kariero", z "dosežki", "talenti", in tako imenovani eliti, povzpetnikom na duhovnih lestvicah, sprejeti, da smo pred Bogom vsi enaki.
Obstajajo določene vrste ljudi, pri katerih bo evangelij vzbudil posmeh, pa tudi če je sam Bog tisti, ki jim ga pripoveduje.
"Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar, in so se mu posmehovali. On pa jim je rekel: »Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba. Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot” (Lk 16,14-16).
Nemalokrat sem se srečala z ljudmi, ki so imeli določeno “kariero” v duhovnih zadevščinah in se ponašali z nazivi astrologov, magov, zdravilcev, bioenergetikov, duhovnih voditeljev, gurujev, in kar je še temu podobnega, in so jih ljudje častili zaradi povezav z duhovnim svetom - in tudi če so nekako priznali, da v resnici nimajo odgovorov in celo to, da vedo, da jih njihovi duhovi vodijo v temo in pogubo, je bil največji problem v njih ravno ta, da se niso hoteli odreči “slavi”, ki jih je spremljala in vplivu na druge ljudi. Postati kristjan bi pomenilo izgubiti ves ugled in identiteto, ki visoko kotira na lestvici posvetnih moči.
Tega ne bom nikoli razumela.