KO LJUBLJENI ODIDEJO (odlomek iz knjige )
Včasih se ti zgodi, da čakaš na trenutek, pa ne veš, da čakaš nanj, in ko se zgodi, veš, da te je zaznamoval za vselej. Eden takšnih trenutkov se je zgodil pred približno petnajstimi leti, ko sem še vodila molitvena srečanja v eni od ljubljanskih cerkvenih skupnosti. Zbirali smo se po bogoslužju ob petkih zvečer in včasih tudi do jutranjih ur molili in slavili Boga. Srečanja so bila neformalna, učili smo se prepuščati vodstvu Svetega Duha in Bog nas je obiskoval. Včasih so se nam pridružili člani drugih cerkva, včasih tudi drugi ljudje, ki so bili v stiski in so potrebovali Božji dotik.
Nekega večera smo se zbrali v zelo majhnem številu, skupnost je precej pretresel nenaden odhod osebe, ki je zgubila bitko v boju z zahrbtno boleznijo. Vse se je odvijalo tako hitro, da se njena družina ni uspela niti posloviti od nje. Tisti večer sta se nam na molitvi pridružila mlajši sin in njegova žena, ki zadnje dni ni bila z taščo v najboljših odnosih. Popolnoma sta bila strta in pod bremenom izgube ter neizrečenih stvari. Vseeno sta se odločila, da bosta ta večer dala slavo Bogu in pravzaprav niti nista pričakovala Božje tolažbe. To, kar nam je tisti večer Bog pokazal, je osupljivo. Odstrl je tančico večnosti in nam pokazal nebeško perspektivo tako vseh živih kot tistih, ki so zaspali.
Na molitvenih srečanjih se je neredko dogajalo, mi je Bog odprl duhovne oči, da sem uvidela resničnost duhovne dimenzije našega slavljenja in učinke naših molitev v zelo konkretnih vizijah. Velikokrat, ko smo pričeli z molitvijo, mi je Bog dal videti prestol v nebesih in kakor morje množic tistih, ki ga slave pred prestolom, kakor je pisano v Svetem Pismu. Vedno, kadar smo molili, me je ponesel na isto mesto pred Njegovo obličje. Za zemeljskega človeka nepredstavljivo, a zelo realno. Vizije so bile tako polne slave, da sem še nekaj dni hodila naokrog kakor v oblaku. Večkrat sem videla množice pred nebeškim prestolom, različnih ras, barv, narodov, jezikov, iz različnih cerkva in iz vseh generacij, ki so kdajkoli hodile po tej zemlji.
To so ti, ki so v času zemeljskega življenju verjeli Bogu in se na novo rodili ter po smrti prešli v nepredstavljivo slavo, a tam so bili tudi taki, ki so v telesu na zemlji, a v duhu in resnici služijo Bogu. Ti, ki so Jezusovo resnično duhovništvo, oprano s krvjo jagnjeta. To je Njegovo telo.
Tistega večera sem naenkrat med množico slavilcev v nebesih ugledala sestro, ki nas je dan pred tem zapustila. Kaj takega! A hkrati sem vedela, da ni Božji namen tistega večera, da se z njo zapletem v pogovor in pozabim na vse ostalo in na molitev, ki jo vsak teden opravljamo pred Božjim obličjem. To bi, glede na svoj značaj, zelo hitro lahko storila, saj dostikrat zavijem malo po svoje. Dojela sem, da mi je bilo zaradi stiske njenih svojcev dano, da z njo izmenjam nekaj besed. Izredno se je začudila, ko me je videla tam in me vprašala, če sem tudi jaz umrla? To je bilo nekaj najbolj smešnega. Kako umrla? Postalo mi je jasno, da otrok v njej šele spoznava prag večnosti in da je v skladu z mišljenjem večine ljudi pač mislila, da so v nebesih samo mrtvi ljudje. Odvrnila sem ji, da ne, da na to mesto vsak petek prihajamo v skupinski molitvi. V naslednjem trenutku sem se zavedla vsega, kar je hotela, da vem o njej in šla naprej globje v Božjo prisotnost in bliže Božjemu prestolu. Ostala je zadaj v skupini ljudi, ki so slavili. Jaz pa sem bila vzeta v bližino Boga. Na tisto mesto, kjer se rojevajo molitve za narode in mesta.
Ko smo končali z molitvijo, sem popolnoma zlomljenemu sinu in snahi povedala, kar sem videla in predala tisto, kar je želela, da vedo, o ljubezni, ki jo je gojila do snahe in celo o tem, da ji je Jezus pokazal njuno potomstvo - celo to mi je povedala, da je bila to prva stvar, ki jo je hotela zvedeti, ko se je srečala z Jezusom v Njegovi slavi. Takrat sta bila še brez otrok. Čez nekaj let se je mamina prva želja v onostranstvu izpolnila, dobila sta sina.
Tisti večer sta bila oba silno potolažena, breme je odpadlo. Pošastna praznina, ki jo je povzročila nenadna smrt, je bila izpolnjena z veseljem nad Bogom in večnim življenjem, ki ga imamo v Njem. Mama, ki je na zemlji izgubila bitko z boleznijo, se je ob svoji smrti pridružila tistim, ki lahko vedno gledajo Božje obličje, bila je polna neizrekljivega veselja in otroške radovednosti nad večnostjo, ki jo obdaja. Za časa svojega življenja na zemlji ni vedno živela z Bogom. Le nekaj let pred tem je namreč sprejela vero v Jezusa.
Da ne bi bilo pomote – jaz nimam prav nobene želje komunicirati s tistimi, ki so zaspali v Gospodu - Tudi Bog si ne želi, da bi vrtali po svojih izgubah. Življenje mora iti naprej. Včasih si lastimo bolečino in mislimo, da nam bo glas svojca ali občutek njegove bližine povrnil celovitost. A se dostikrat zgodi ravno nasprotno. Ko ti občutki minejo, praznina še bolj zaboli. Šele ko svoje ljubljene lahko popolnoma predamo Bogu, vedoč, da njihovega življenja še ni konec, se mir in celovitost lahko znova naselita v nas. Tudi oni si ne bi želeli, da se žalostimo zaradi njihove izgube, ker so pustili Jezusu, da je obrisal vse njihove solze in poslal spomine na zemeljsko trpljenje v morje pozabe.
Vendar Bog ne želi, da bi se tisti, ki imajo upanje in vero Vanj, preveč žalostili nad izgubo svojcev. Sveto Pismo namreč pravi, da če verujemo v Kristusa le na tem svetu, smo zelo zelo pomilovanja vredni. Moramo se namreč zavedati, da je Bog: Bog vseh ŽIVIH! Kdorkoli je sprejel žrtev Jezusa Kristusa in ga naredil za svojega Gospoda, ima v sebi večno življenje in ne bo videl smrti. Ko se zgodi spreobrnjenje k Bogu, nam večnost ni več skrita, naše oči so odstrte in lahko uzrejo večni svet.
Pravzaprav mi je vizija razkrila še eno bolj osupljivo resnico, ki je zapisana v Svetem Pismu, a je nikdar nisem tako razumela. Da so častilci, ki SEDAJ na zemlji slavijo Boga v Duhu in Resnici, lahko v svojem srcu ravno tako ali še bolj povezani z Bogom in ga lahko ravno tako ali še bolj intimno spoznajo, kot ljudje, ki so po smrti zapustili ta svet in so že v nebeškem zboru. Bog si želi takih slavilcev, ki se ne bi klanjali zemeljskim upodobitvam nebeških prvin, ampak ki bi imeli pogum, da postanejo resnično Njegovi otroci. Otroci ne potrebujejo posebnega dovoljenja za dostop, saj se lahko kadarkoli zatečejo v naročje Očeta. Ti so za nebeške množice junaki, zemeljskim prebivalcem pa večinoma v posmeh.
To je skrivnost, v katero si žele gledati angeli. Nedoumno je, da bi se Bog hotel nam, ljudem, minljivim in krhkim, hkrati pa neizmerno ponosnim na svoje civilizacijske dosežke, tako razodeti. Le zakaj bi to hotel? Bog želi sinove in hčere. Tako kot je mama iz naše zgodbe na pragu vstopa v večnost zastavila Jezusu eno, zanjo najpomembnejše vprašanje. Potomstvo. Še poduk za vse tiste, ki bi ga spraševali o nastanku zemlje, izvoru zla, bolezni, pekla, nebes, življenja na drugih planetih. Mama je dojela bistvo. To kar si ti želiš Bog, si jaz želim. In naj kdo reče, da Mu nismo podobni.