JANEZ 3,16

MOJE PRIČEVANJE O SREČANJU Z BOGOM IN SPREOBRNJENJU (odlomek iz knjige)

3.poglavje JANEZ 3,16

Nekega novembrskega večera sem se v najetem stanovanju brez kopalnice nasproti hotela Union le odločila, da se lotim branja Svetega Pisma, ki sem se mu cel mesec, odkar so se začela predavanja na teološki fakulteti, uspešno izogibala. Naslednji dan sem namreč imela kolokvij iz evangelijskih tekstov. Založila sem se z večjo količino cigaret in termovko črnega čaja, saj me je čakalo bedenje pozno v noč. Začela sem z Janezovim evangelijem in ko sem prišla do silnega verza 3,16 (bojda je to najbolj citiran odlomek iz Nove zaveze nasploh):”Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina,” se se je zgodilo nekaj, kar je za večno spremenilo mene in svet okoli mene.

S sencami prepojena atmosfera, ki sem jo bila vajena zaznavati okrog sebe, in je bila rezultat mojih občutij, čutenj, razmišljanja, vsega, kar me je formiralo v preteklosti, v kateri ni bilo niti ene zaznave večnosti, se je razgrnila kakor dimna zavesa. V moje življenje je vstopila Božja slava. Beseda, ki sem jo pravkar brala, je oživela in se zazdela popolnoma resnična.

Zavedla sem se, da je Jezus ŽIV!

Knjiga, ki sem jo imela v rokah, je ždela najbolj pospravljeno med mojimi knjigami, odkar pomnim, ker je nikdar nisem vzela niti v roke, kaj šele da bi jo brala. A za razliko od vseh drugih knjig je njen avtor ŽIV in stoji za vsako besedo, ki jo je napisala človeška roka v Njegovem Imenu. Zadelo me je spoznanje, da je Jezus umrl na križu zame, in da bi to storil zame, tudi če bi bila edina oseba ne svetu.

BOG ME LJUBI.

In sem se, s Svetim Pismom na mizi, s skripto v eni roki in cigareto v drugi, prvič zavedla, da sem več kot razumsko in emocionalno bitje, in da imam srce, ki mora pripadati Bogu. Zdelo se mi je, da je to več kot pripraven trenutek, da začnem moliti. Rekla sem: ”Jezus, predajam ti svoje življenje, predajam ti svoje srce, svoje roke in noge”. Počutila sem se zelo neumno, ker si nisem znala razložiti, zakaj sem to rekla. “Roke pa noge”, je zvenelo zelo zelo plitko, “Srce” pa zelo zelo, no, ne vem, še nikoli nisem komu predala svojega srca, pravzaprav niti nisem vedela, da ga imam …

In se en dolg predlog trenutek ni zgodilo popolnoma nič.

Nato pa je mojo notranjost prežarila svetloba, celo sobo preplavila Božja slava. Večnost je vstopila v moje srce. Soba se je razsvetlila, kakor da bi nekdo prižgal 10.000 luči in v sebi sem občutila čistino, kakor da bi me je nekdo navznoter opral z belilom.

Vedno sem nekje v podzavesti nosila breme neprestanega občutka krivde, ki ni imelo nekega racionalnega razloga, verjetno posledica besed, ki so mi jih izrekli kot otroku, kot nekakšno vseprisotno izrečeno prekletstvo, ki je viselo nad mojo dušo in zaznamovalo vse, kar sem razmišljala in počela. Ta zavest prekletstva, da mi nič ne more uspeti, in da bom vedno na obrobju življenja, kot sirota, ki zre v izložbo polno izbranih slaščic, a ve, da jih nikda rne bo okusila. Duhovna osirotelost, ki sem neprestano nosila v sebi, je v sekundi izpuhtela, kot nekakšna vsiljena identiteta je zapustila moje bitje. Postala sem otrok Boga Najvišjega. Vedela sem, da me Jezus nikdar več ne bo zapustil.

Moje življenje se je po srečanju z Božjo ljubeznijo za vedno spremenilo. “Če je en sam stavek iz Božje besede, ki sem mu verjela, izkazal tako moč”, sem si mislila, “kaj šele vse ostalo, kar je zapisano”. Vse Besede Boga, ki so zapisane v Svetem Pismu, nosijo njegov karakter in imajo moč ustvariti to isto realnost v življenju tega, ki veruje. Ko si prerojen iz semena, ki ni bilo ustvarjeno, postaneš v svoji naravi radikalno drugačen od vsega, kar te obdaja.

“Ker niste bili prerojeni iz propadljivega, temveč iz nepropadljivega semena, po Božji besedi, ki je živa in večna. Kajti vse človeštvo je kot trava, in vse njegovo veličastvo kot cvet trave. Trava ovene, cvet se osuje. Gospodova beseda pa ostane na veke. To je beseda, ki vam je bila oznanjena kot veselo oznanilo” (1 Pet 1,23-25).

Človek v svoji lastni moči ne more narediti ničesar, kar bi ga približalo Bogu. Bog je prišel v telesu, da bi človeka rešil padle grešne narave in mu dal novo naravo. Po besedi. Ker v začetku je bila Beseda.

Naslednji dan sem v baru nasproti fakultete, kjer smo vsak dan pili kavo, družbi oznanila: “Fantki, jaz sem se včeraj spreobrnila!” “O ne”, so mi rekli, “to se ne dogaja več. Saj nisi sveti Avguštin,” in naprej srebali svoje zvarke. Osupla sem bila nad tem, da mi nihče ni verjel. Zvečer pa je k meni domov prišla moja običajna družba zažurancev s svojo zalogo opiatov. Sedela sem med njimi kot kakšen lipov bogec in prav nič me ni mikalo, da bi posegla po čemerkoli na mizi. Prvič. “Kaj pa je danes s teboj? “so me vprašali, “deluješ čisto zamaknjeno.” Pripravila sem se na svoj zgodovinski govor: “Jaz sem se včeraj srečala z Jezusom in ne bom več žurala, ker ni v meni več tistega drajva, ki je bil prej! Torej, vsi ven!” Smejali so se: “Ma ti si v nekem svojem tripu,” in se odmajali ven. Niso bili videti prav nič užaljeni, a tudi videla jih nisem nikdar več. Resno. Novica o mojem spreobrnjenju se je zelo hitro razširila med mojimi znanci. In ravno tako hitro so prišli do zaključka, da se mi je totalno utrgalo in da je bolje, če se me izogibajo.

Počutila sem se kot edini živeči primerek dinozavra na planetu. Moji prijatelji iz verskih krogov so se držali stran od mene, ker se moja izkušnja z Bogom ni prilegala religioznim okvirjem, v katerih so tičali, prijatelji iz sveta pa so poniknili v svoje subkulturne luknje.

Jaz pa sem začela preučevati Sveto pismo kot odvisnik.

Zdelo se mi je, da moram Bogu nekaj dati nazaj, ker me je rešil iz brezna. In prva stvar, ki mi je padla na pamet, je bila, da sem se hotela krstiti in postati vsaj nuna … se nekako vklopiti v sistem. A se ni izšlo. Župnik, ki sem ga klicala glede krsta, mi je začel naštevati, kaj vse moram prej storiti, preden se lahko dam krstiti, a nič od tega pa ni bilo v skladu s tem, kar sem prebrala v Svetem Pismu. “Kako to, da krščujete otroke kar vsepovprek, ko pa nič od tega, kar ste mi našteli, niso sposobni razumeti, storiti in se itak ne zavedajo še ničesar”, sem ga vprašala. Pa je bil malce hud. Ker nisem razumela najbolj očitnih zadev. Nune pa, no…. šla sem na obisk v nek samostan k zelo prijaznim nunam in mi je bilo takoj jasno, da ne bo nič iz tega.

Zvečer sem v molitvi res dolgo jamrala:” Jezus, jaz se nimam kam dati, vem da moram postati del Cerkve, a jaz bi eno tako, kot je opisana v Apostolskih delih, … Katoliška Cerkev je edino, kar je bilo na razpolago in to ni to,…” In Bog mi je odgovoril z jasnim glasom kakor človek govori s človekom: ”Nisem te osvobodil za to, da te spet dam pod ključe. Poklical sem te, ko me sploh nisi iskala in se ti razodel, ko sploh nisi pričakovala. Zato počakaj, ker delam novo delo, ki ga ne poznaš in ne moreš še razumeti.” Spomnil me je na odlomek iz evangelijev, ki govori o tem, kako je medtem, ko so bili veliki duhovniki v Jeruzalemu, Božja beseda prišla k Janezu v puščavi.

In tako je tudi bilo videti takrat moje življenje: hodila sem na vsa možna predavanja o Bogu, poslušala biblične veleume, a nikjer ni bilo Božje slave, ki se mi je razodela v moji sobi. Veliko ljudi se je trudilo me prepričevati, da Božje besede ne smem jemati dobesedno in da Bog ne deluje več tako, kot. je zapisano v Svetem Pismu A tudi če sem se trudila odstopiti od svoje nanovo odkrite vere, sem vedno našla za vse odgovor - bil je v Svetem pismu.

Bog je isti včeraj, danes in na veke. V začetku je bila Beseda in vse je po njej nastalo, kar je nastalo. Zakaj bi Bog prenehal z delovanjem? Zakaj so ljudje prenehali verovati? Ker so učenja človeških tradicij skazila resnico Božje besede in ji odvzele avtoriteto.

“Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: “To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi”” (Mr 15, 6b-14)

Ko se iz plejade človeških naukov, ki premetavajo človeštvo kot valovi pesek na obalah, nekdo postavi na resnico Božje besede in reče: “To je moja skala in od nje ne odstopam!” to vedno razburi veliko ljudi. Če verujem, da je Jezus edina Pot k Bogu, je to zelo netolerantno do vseh ostalih na nekem človeškem nivoju, kjer vsi priznavamo, da ne vemo ničesar, in ima vsak svoje prepričanje. Ljudje ti dajo mir, če okličeš svojo mikroresnico za osebno zveličavno, in jo gojiš kot samo vase potopljeno egokulturo, ki plemeniti tvojo dušo. Saj velja le zate. Ampak resnica o Jezusu ni ena od izmed turističnih destinacij za snemanje duhovnih selfijev. To ni New York, Pariz, London. Je vseprisotna, velja za vse enako in razdeli vsakega. Jezus je zase trdil, da je Resnica, Pot in Življenje. Kdor mu ne veruje, ga je oklical za lažnivca. Tudi če se ima za kristjana. Zelo zelo tolerantnega kristjana. Zelo zelo sprejemljivega v očeh ljudi. Zelo zelo nerazjasnjenega mnenja glede Boga. Brez pričevanja.

“Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja” (1 Jn 5,10-11)

Kar mi je Bog obljubil tistega večera, ko sem skoraj obupala nad tem, da bom našla skupnost, ki živi evangelijsko krščanstvo, se je začelo uresničevati. Ker o krščanstvu nisem imela nobenega pojma, nisem vedela, da je okrog kar nekaj skupnosti, ki utemeljuje svojo vero na Svetem Pismu. Nekoč sem sicer poslušala neko predavanje o protestantizmu, a kaj ko je bil predavatelj zagrizen protireformator, ki je imel vse oblike protestantizma za nekakšne hudičeve sekte, druge kristjane pa za popolne odpadnike od edinozveličavne Rimokatoliške cerkve. Tako sem izgubila vsak interes, da bi eno od teh skupnosti tudi obiskala.

Kak mesec za tem, me je prijatelj, zaskrbljen zaradi mojega nenadnega samotarstva, povabil v gledališče na koncert, ki ga je organiziral, v zaodrju sem spoznala lučkarja Andreja, ki mi je, po začetnem zgražanju nad teologi, ki da nimajo pojma, povedal, da ga je Jezus popolnoma ozdravil od shizofrenije, ko sta dva prijatelja zanj molila. Seveda o svojem čudežnem ozdravljenju ni govoril s psihijatri, ker se je še vedno bal, da bi ga zaprli na kak drug odelek iste ustanove. Andrej mi je začel razlagatio tudi o krstu v Svetem duhu, molitvi v jezikih, Božjih čudežih in življenju z Bogom na način, kot sem ga poznala iz Svetega Pisma. Začela sva se dobivati na kavi. Predstavil mi je nekaj prijateljev, ki so se osebno srečali z Jezusom. Čeprav niso imeli čisto nobenega duhovnega imidža, je bilo zaznati, da so pod Božjo avtoriteto in mirom. Nekega dne so mi navdušeni pripovedoval o nekem znancu, ki se je vrnil iz Amerike. Potoval je naokrog z evangelizatorjem (nikdar prej slišan izraz) in oznanjal Jezusa ljudem, ki še niso slišali o njem. Šli smo ga obiskati.

Ko smo sedeli za mizo v kuhinji in se pogovarjali o Bogu, sem zaznala isto prisotnost Božje slave kakor takrat, ko se mi je Jezus prvič razodel v moji sobi. Zavedla sem se, da je to začetek izpolnitve besede, ki mi jo je Bog dal. In vedela sem, da je to začetek zelo specifične Božje usode zame. Tako se je začela formirati nova lokalna cerkev, vedno velč ljudi je prihajalo in iz male kuhinje smo se preselili v veliko kuhinjo in potem v najeto dvorano. Zradi Božje prisotnosti se je veliko ljudi, ki so prišli na srečanja zaradi "firbca", spreobrnilo in predajalo svoja življenja Jezusu.

“Jezus ji je rekel: “Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici”” (Jn 4,21-24).

Bog se je razodel daleč stran od religioznega in intelektualnega “glamurja”. Daleč stran od okostenelih religioznih struktur, ki v svojih muzejih sicer skrivajo nekaj živih primerkov kristjanov. Resnična Jezusova cerkev je zgrajena iz živih kamnov, ljudi, ki so svoje življenje predali Jezusu in poznajo moč Božjega delovanja po Svetem Duhu in ni zgradba iz kamnov, polna pozlačenega lesa in zunanjega obredja iz nekega drugega časa, ki ne morejo potešiti človeške duše. Zato neobnovljeni človek vedno znova in znova išče isto obredje. Nikdar ga ne uteši, in kot drobtinica kruha zaslepi njegovo lakoto po Bogu do naslednjega trenutka.

“Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje” (Jn 4,14).

Bog se razodeva po svojem Duhu in najprej človekovemu srcu. Zato ni daleč od vsakega od nas. Ljudje prepotujejo pol sveta, da bi našli Boga. A bolj kot se človek zakoplje v religijo, več ima možnosti, da ga bo zgrešil. Zato je včasih najtežje sprejeti Kristusa ljudem, ki so že celo življenje resnici zelo preblizu, a hkrati neznansko daleč stran od nje.

“Blizu tebe je beseda,v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen” (Rim 10,8b-12).

Kdorkoli, kakorkoli, kjerkoli. Nihče si ne more prilastiti Božjega Imena in določati, kje, kako in po kakšnem protokolu se bo razodel. On je Blizu. On je Tukaj. In On je Zdaj. Po edinem protokolu, ki lahko poseže v nadnaravno, po zakonu vere.

Nekoč sem brala članek, objavljen na enemu izmed slovenskih spletnih portalov, ki je označil oznanilo odrešenja, evangelijsko sporočilo, za neznosno lahkotnost krščanstva. Gospod se je vozil po eni izmed nemških avtocest, kjer (skorajda) ni hitrostnih omejitev in kljub temu ni mogel spregledati jumbo plakatov, ki so kričali vanj z napisom: “Sprejmi Jezusa Zdaj!” V njem se je dvignilo pohujšanje pravičnika in Slovenca z vestjo.

“Kako morejo!” je spisal.

“VEM! To je absurdno lahko reči in neznosno težko storiti,” sem dodala v sebi, ko sem ga brala “samo po veri je mogoče premostiti neznosno lahkotnost Božjih trditev. Če bi jih človek izjavil, bi ga še križali.”

Užaljenost je oblika vase usmerjene religije, pravica do užaljenosti pa do te mere sovraži resnico, da jo ubije, če ji stoji na poti.

“Jezus je odgovoril in jim dejal: “Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal”” (Jn 6,43).

Vera je substanca stvari, ki jih ne vidimo. In le vera v Boga je sposobna kvantnega preskoka, ki ga človek v svojem zavedanju mentalno in emocionalno ni sposoben doseči, ker presega okvir njegovega bivanja, je premik iz začasnega v večno, iz vidnega v nevidno, iz nemogočega v “mogoče je”, iz "nevreden sem” v “vreden sem” v očeh Boga.

Če je Bog Oče, hoče postati Oče vseh. Poslal je svojega Edinorojenega Sina na ta svet, da se nihče ne bi pogubil, kdorkoli veruje. In vsak, da, prav vsak, postane kakor Sin, ljubljen in sprejet. In če je Bog Oče, se ne skriva. In če je Bog Oče, ima Ime. In če je Bog Oče, ti bo dal svoje Ime. In če je Bog Oče, se te ne sramuje. Očetove oči ne poznajo hierarhije otrok. In jaz, otrok od včeraj in ti, otrok od danes, nisva čisto nič drugače sprejeta pred obličjem Boga, ker sva se rodila po veri. Vera nima staža. Vero lahko danes imaš, jutri pa ne več, in tako kot te danes rešujem jaz, me boš jutri rešil ti.

“Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?”” (Mt 18,28-31).

Hoja po veri je vedno hoja po vodi. Ker je sama po sebi suverena substanca, ki jo napaja izgovorjena Beseda Boga. Ves skupek človeške razumnosti ne seže veri niti do kolen, a vendar ji noče služiti. Moje osebno prepričanje je, da je sposobnost verovanja najbolj daljnosežna in ekspanzivna kapaciteta, ki jo človek poseduje, ker je ustvarjen po podobi Boga.

Bog je ustvaril svetove iz ničesar. Nekaj, kar mineva, je nastalo iz večnega. Nekaj, kaj je otipljivo, je nastalo iz neotipnega. Nekaj kar ljubi, je nastalo iz nekoga, ki je ljubezen. Nekaj, kar se spreminja, je nastalo iz nespremenljivega. Nekaj, kar je mnogo, je nastalo iz Enega. Zato je čisto vsak trenutek našega zemeljskega življenja primeren za srečanje z Bogom. Oddvojenost do Boga je sorazmerna s trdoto našega lastnega srca in zaslepljenostjo našega lastnega uma. Srce je čudežno zrcalo, v katerem lahko uzremo Jezusa, resnično luč, ki razsvetljuje vsakega človeka ali razpečevalce neminljive teme, ki so si nadeli podobo angela luči, saj so nekoč, v pradavnini pred stvarjenjem sveta, nosili in odsevali to luč. V srcu nosimo odsev neskončnosti, ki definira naše življenjske razdalje. Ali smo Bogu blizu ali daleč, lahko presodimo glede na stanje našega srca. Nihče ne more reči, da je prepozno ali prezgodaj. V našem življenju ni nič, kar bi bilo primerno, da se sreča z Bogom. Vse v nas je popolnoma neustrezno za večnost. Zato je le Bog lahko postal človek, da bi človek spet postal eno z Njim.

A vendar ni postal tako zelo enak človeku, da bi dopustil resnici, da se jo relativizira.

Naša čutila potrebujejo otipljive stvari in naša čutila ne morejo imeti nič skupnega z vero . Človek je delo Stvarnikovih rok, zato upodobitev Boga ne more biti delo človeških rok, ampak le človek, ki je na novo rojen, lahko upodobi Boga. Upodobitev Boga se zgodi, ko se Kristus po veri v naseli srce. To je otipljivo. Človeka, ki je predal Jezusu svoje življenje, lahko primeš za roko in objameš, a ga odkriješ šele, ko ti spregovori.

S kipcem ali podobo pa ne moreš imeti nikakršnega odnosa. Pripisovati neživemu objektu kakršnokoli bližino in razsežnost božanskosti je utelešenje besede ne-s-podobnost. Gre za projekcije duše, ki tako hrepeni po Bogu, da si ga preprosto izmisli. In izmišljotino je potrebno animirati, ji vdahniti dušo. Jo oklicati za nekaj več.

"Kdor upodobi boga ali ulije malika, nima od tega nobene koristi. Glejte, vsi, ki ga častijo, bodo osramočeni, umetniki so samo ljudje. … Ne spoznajo in ne razumejo, kajti njihove oči so zaslepljene, da ne spregledajo, in njihova srca, da ne doumejo" (Iz 44,10.18).

Kakor v času Mojzesa, ko si je ljudstvo naredilo malika. Boga ni bilo na spregled, Mojzesa ni bilo na spregled in ljudstvo je potrebovalo nekaj otipljivega. Zlati stvor, ki je izšel iz ognja, je oklicalo za boga in mu postavilo duhovnika. To je pot vsakega gibanja, ki je izgubilo Božjo slavo. Mora jo ponarediti.

Nisem še slišala za cerkev, kjer bi pastor ali župnik v nedeljo oznanil: “Nabrali smo si ogromno denarja, delamo vse živo, imamo svoj TV program, a Boga že nekaj časa ni z nami. Vse, kar delamo, je v lastni moči in za promocijo svoje denominacije, zato predlagam, da se rešimo te pošasti, ki smo jo ustvarili in podarimo ves cerkveni denar revnim. Prosim Vas, da se raje pridružite lokalni skupnosti, ki resnično išče Boga v duhu in resnici. Tudi sam se bom pridružil tisti mali cerkvi za vogalom, tistim ponižnim ljudem, ki jih vedno zviška gledamo, ker niso take “face” kot mi, ker se ne morem več postavljati pred vami, kot da imam odnos z Bogom, a sem ga že zdavnaj izgubil. Če bi bil iskren, bi vam povedal, da sem preživel cele noči na internetu in sem tretjino cerkvenega denarja vložil v delnice slamnatih podjetij, ki so propadla. Storjeno pa sem prikril tako, da smo zgradili zelo, zelo drago zavetišče za brezdomce.” In vsa cerkev bi zaploskala, rekla AMEN! v en glas, skočila iz klopi, vrgla svoje pesmarice v zrak in zavpila: “Končno, rešeni smo pretvarjanja, bravo pastor (ali župnik), ti si pravi car!”

Ja, seveda. Edini, ki bi ploskal, bi bil Jezus v nebesih.

(se nadaljuje)