ZGODBA O HUDIČU NA DEBNEM VRHU IN BISTVO LAŽI
Med študijem sem nekaj časa živela v podnajemniškem, skoraj podzemnem stanovanju v Zalogu. Nekega poletnega dopoldneva sva se z Jano, mojo prijateljico, tako kot mnogokrat poprej in poslej, odpravili na Debni Vrh, hrib v bližini. To je bila nekakšna rutina za preganjanje dolgčasa med poletjem. Če bi bila sama, bi verjetno šla v staro Ljubljano srebat kavo in opazovati ljudi, a Jana , ki je živela v bližini, je imela neverjetno rada sprehode v naravi. In tako sem se v tistem obdobju nasprehodila po vseh okloliških hribih, grapah in ob potokih. Torej Debni Vrh kot običajno. Okoli 11h sva se vračali po ozki pešpoti, ki se je vila po gozdu, in kar naenkrat sva se obe ustavili, se spogledali in naenkrat rekli: “Kaj pa je bilo to?” Obrnili sva se, stopili nekaj korakov nazaj in dolgo časa z nejevero bulili v stvor pred nama, skozi katerega sva se pravkar sprehodili. Da, sprehodili. Ker najin um ni bil sposoben predelati videnega, sva se spet obrnili v dolino in čez nekaj sekund spet spogledali in globoko vdihnili. “Ne, tega pa ne moreva kar tako spregledati.” “Kaj vidiš?” sem jo vprašala, in po tihem upala, da imam prav. Ker če ne bi imela, bi bil to spet en dolgočasen dan. “Ne, ti povej, kaj vidiš?, je rekla čisto osuplo. “Ok, vidim …” zadeva pred nami je tudi prisluhnila, “Vidim demonsko entiteto, visoko okoli štiri metre in precej obilno, pred njenimi nogami pa šviga kača”. “Potem pa je vse v redu” mi je odvrnila Jana, “ker jaz tudi to vidim.” Stali sva kake deset metrov od nje. S. C. Lewis je nekoč napisal, da je največja prevara hudiča v tem, da je prepričal ljudi, da ne obstaja. In tako sem se v tistem trenutku počutila. Skorajda, a ne čisto, preneseno naokrog. Čeprav nama je Bog odprl duhovne oči, da sva ga uzrli, naju je demon skoraj prepričal, da ne obstaja. Hudič je oče laži.
Laž je, a je ni.
“Ja in kaj bova sedaj?” sem rekla bolj sama sebi, kot Jani. V tistem sem zaslišala raskavi in militanten glas evangelizatorja Morrisa Cerulla, ki sem ga slišala pridigati kak mesec nazaj v Londonu: “If you don’t concquer the territory, the devil will do it instead of you!” “Jana!”, sem rekla, mislim, da morava ukrepati. Jana je bila takoj za, kot da bi vedela, kaj si mislim: “Saj je samo slepec, aneda?”, je dodala. Zapodili sva se v območje demonske entitete in začeli moliti v jezikih, hodili sva sem ter tja, kača pa je kot ponorela začela švigati med najinimi nogami. A še sedaj ne razumem, zakaj naju to niti malo ni motilo ali prestrašilo, res ne razumem. To si lahko razložim samo tako, da je bila izkušnja itak nadnaravna in da takrat pač ne razmišljaš pametno. Ko sva stopili v območje duhovne entitete, je bilo tako, kot da bi stopili v najbolj nagnusno, črnikasto, sluzasto, smrdljivo, zlohotno in zmankalo mi je besed, mlako živega blata. A če je padre rekel, da nobenega teritorija ne smemo prepustiti hudiču, potem to pomeni, da je nastopil čas za bitko. In če je bil demon tako nespameten, da se je najprej manifestiral, potem pa poskušal prepričevati, da ga ni, in to nama, preveč navdušenima, še precej zelenima, “wanabee fanatičnima” izganjalkama hudičev, ki sta se že nekaj tednov dolgočasili, ker se nič ne dogaja, in ki sta bili povsem prepričani, da ima Jezusovo ime moč nad vsako silo teme, in da je to prav zagotovo dan, ko jima je Bog dal vso avtoriteto Jezusovega imena nad silami teme,… da, to je bil njegov problem. In sva molili, oz. sva se drli v jezikih kar nekaj minut. Kar naenkrat je kača švignila stan in demonska entiteta se je razblinila. Na naju se je spustila Božja slava, me dve pa sva začeli vriskati in poplesavati v krogu, kakor da sva pravkar zmagali na svetovnem prvenstvu v boksu. “Ni bil slepec, kača je bila”, sem rekla, Jana pa se je namuznila: “Ja, slepci so majhni in nimajo cik cak tatooja na glavi.” Tedaj je mimo naju prineslo začudenega sprehajalca, ki je verjetno slišal tisto nerazumljivo dretje nekaj minut pred tem. Pozdravili sva ga z nedolžnim obrazom in se zapodili v dolino. Prišli sva do zaključka, da sva se srečali s teritorialnim demonom, ki je vladal nad tistimi zakotnimi konci. Jana mi je povedla, da se je zgodilo veliko zelo čudnih zadev v tistih gozdovih, ki so prav gotovo bile posledica demonskega delovanja in da je povsem prepričana, da se ne bodo več ponovile. Jaz pa sem se spomnila knjig Carlosa Castanede, ki sem ga prebirala, preden sem se srečala z Jezusom in se spreobrnila. V njih je zelo natančno opisoval duhove v spremstvu živali, ki so se jim predajali Indijanski vrači, med katerimi je bival, saj si je želel moči, ki so jih ti duhovi imeli. Ampak povedano ni se ni zgodilo nekje v pragozdu v Južni Ameriki, ampak na Debnem Vrhu nekega poletnega popoldneva.
Živimo na območju, kjer se le malo ljudi zaveda realnosti in nevarnosti poseganja v duhovni svet, ter vpliva, ki ga ta lahko ima na neodrešenega človeka. Prva Božja zapoved se glasi: “Ne imej drugih Bogov poleg mene. Ne služi jim in ne časti jih, a vendar se ljudje slepijo, da je vse, kar je duhovnega, dobro, in verujejo, da vsa različna verstva častijo istega boga, a pod drugimi imeni, ker naj bi se vsakemu drugače razodel.
Če bi mali bog z imenom Janezek potoval naokrog in se v vsakem kraju predstavil z drugim imenom, oz. še bolje: enkrat bi trdil, da je opica z imenom Janezek, drugič, da je bela kača, ali raje veliki beli slon, ne, ne, kamen, ki je padel z neba, bi ga verjetno poslali na opazovanje, morda diagnosticirali za shizofrenika z mnogimi osebnostmi. Janezku ne bi preostalo nič drugega, kot da prizna, da pravzaprav nima nobene identitete, da je energija in ne osebnost. Tako bi se znebil diagnoze, podaljšanega bivanja na zaprtem oddelku nič kaj ljube ustanove, nihče več ga ne bi imel za čudaka, ker energijo težko obtožimo česarkoli.
Če bi se Janezek ničesar ne naučil in bi Janez zlonamerno, saj veste, izmaknil denarce iz nogavičarskega sefa, se okoristil z lahkovernostjo, in zaupljivim odjemalcem prodajal svoje različne osebnosti lično shranjene v majhnih kozarčkih za marmelado, o da, potem pa bi se res lahko reklo in obveljalo, da gre za velikega in nesramnega lažnivca. A kaj, ko lažnivca lahko razkrije le posrednik, nekdo, ki ni prevarant niti prevaranec. Tukaj se zaplete. Ker bolj kot ljudje tonejo v prevaro, bolj so agresivni do vsakega, ki jim skuša povedati resnico.
Jezus je hudiča imenoval. Oče (vseh) laži. Tudi sebe je imenoval. “Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas”. Pilat mu je rekel: “Kaj je resnica?”” (Jn 18,37b-38).
Jezus je rekel O SEBI, da je Resnica ekskluzivno, resnica o vsakemu človeku in resnica o vsem. Ker je po njem bilo vse ustvarjeno, kar je v nebesih in na zemlji, ker so v njem vsi svetovi. On je edina resnica, ki ti odpre oči, ki lahko izpostavi prevare in edini, ki ti lahko da moč in oporo, da to razodetje preneseš. Razkritje resnice je končna razsodba, ki ne more biti v domeni ljudi, saj še zemeljska sodišča nikdar ne ugotavljajo resnice same, razsojajo na podlagi podanih dokazov. Kdorkoli bi si domišljal, da lahko razsoja o resnici sami, bi se imel za boga. “Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,19-21).
Resnica je po svojem bistvu samo ena, in Laži je po svojem bistvu lahko samo mnogo. Ne obstaja mnogo resnic in samo ena laž. In ravno to trdijo nasprotniki nerazredčene esence krščanstva. Ker če je na svetu mnogo resnic, mora bit krščanstvo edina laž. Prikladno za človeka s tesno zaprtimi očmi.
In ker ravno sedim na malce poskakujočem letalu, vračamo se namreč iz dopusta na Kreti, ki se ga je v davnini držal sloves notoričnega legla lažnivcev in piratov, skorajda ne gre brez omembe Epimenida, ki ga je apostol Pavel označil za preroka laži.
“Eden izmed njih, njihov lastni prerok, je rekel: “Krečáni so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.” To pričevanje je resnično” (Tit 1,12).
Filozofska modrovanja so Pavlu pripisala versko preproščino, filmska pa spravila ob živce androida iz sage Vojne zvezd, oba namreč naj ne bi razumela Epimenidovega paradoksa, najbolj slavnega med paradoksi. Androidu je hiper literarno dojemanje scvrlo AI možgance, Pavel pa naj ne bi bil sposoben logičnega razmišljanja. Ker tisto, kar se povzdiguje nad resnico, je v tem primeru logično. Pravilo, da argument ni veljaven, če ni logičen, je zelo subtilno zastrlo naš umsko sposobnost uvida v stvari, tako da zaprlo oči našega razuma in vpreglo naše misli v jarem z aksiomi laži, na katerih gradimo logične utvare.
“Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli” (2 Kor 4,3-4a).
Oči uma ne gledajo konsekventno, svoboda misli je tridimenzionalna, ima volumen in ne le površine.
In ker laž na laž ne pomeni resnice, in laž na laž ne prinese resnice. In če laž trdi, da laže in ker laž trdi: “MENE NI”… pridemo do bistva laži - je Zver, ki je bila, a je ni, in pride.
“Angel pa mi je rekel: »Zakaj si se začudil? Razložil ti bom skrivnost … Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigo življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni, in da bo prišla. Tukaj je um, ki ima modrost” (Raz 17,7-11).
Bog se je razodel po imenu JAZ SEM (prim. 2 Mz 3,13-15).
“Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega” (Raz 1,8)
JAZ SEM in MENE NI sta osebni imeni.