(Poglavje iz knjige)
ALI NEBESA SLIŠIJO NAŠE SLAVLJENJE?
“Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici (Jn 4,23-24).”
Nekaj let nazaj sem na poslušala zanimiv intervju z duhovnikom, ki je v Slovenijo prišel pod okriljem katoliškega gibanja Prenova v duhu in poučeval o resničnem slavljenju.
Pripovedoval je o svojem prijatelju, pastorju ene izmed protestantskih cerkva v Chichagu, ki je nekaj let svojega življenja posvetil pripravi evangelizacijskega projekta, ki je vključeval koncert s 300 članskim zborom in orkestrom. A je na dan koncerta nenadoma umrl. Znašel se je pred Jezusovim obličjem v nebesih in ga prosil, da bi lahko slišal koncert, ki ga je pripravljal, ko je bil še na zemlji, saj ga je imel za svoj največji življenjski projekt. Jezus mu je željo izpolnil. A namesto zbora in orkestra je pastor zaslišal le glasove treh oseb. Jezus, je rekel, kako to, da slišim samo tri ljudi peti, kje je glasba, instrumenti, kje so ostali glasovi? Jezus mu je razložil, da je to vse, kar so slišali v nebesih. Le tri osebe v celotnem orkestru so tisti dan resnično slavile Boga. Ostali so imeli le svoj nastop. Nič od tega ni ostalo zapisano v večnosti. Pastor je ostal popolnoma osupel. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da je njegov največji življenjski projekt tako izzvenel v prazno. Prosil je Gospoda, da mu nakloni še eno priložnost in ga pošlje nazaj, da bi lahko prinesel sadove za nebesa. Bog ga je uslišal, zgodil se je čudež, človek je znova oživel in vse svoje življenje posvetil temu, da je učil ljudi slaviti Boga v duhu in resnici.
Skoraj dvajset let nazaj mi je Bog vzel pred nebeški prestol in pokazal nekaj, kar je verjetno najbolj zaznamovalo moje dojemanje cerkve kot telesa Kristusa in skrite, a najpomembnejše dimenzije slavljenja, ki se dogaja pred Božjim prestolom, in hkrati poteka tukaj v telesu na zemlji. Tudi resnični slavilci v duhu in resnici gredo skozi proces. Ne ustavimo se le zaradi življenjskih okoliščin, ustavimo se lahko tudi ob prvem predokusu nebes, misleč, da smo že dosegli vse, kar se je doseči dalo.
Mogoče bi ji celo lahko dala naslov: Moji problemi v nebesih.
Ker vse, kar ima videz uspeha na zemlji, še ni nujno uspeh v nebesih. Po veri živimo, ne po tem, kar imamo pred očmi. Bog nas želi osvoboditi praznega bogoslužja, puhle pobožnosti, ki daje vtis mogočnosti in Božje prisotnosti. Veliko skupnosti in posameznikov, ki je okusilo Božjo slavo, ponavlja in ponavlja “uspešne” pesmi, misleč, da nas pesmi pripeljejo v bližino Boga, čez čas pristane zaradi umišljenega duhovnega slavljenja in molitev v razbitinah. Zato ker pesmi niso odsevale resnice ampak umišljeno pobožnost duše, ki je namesto v Jezusa zazrta v lastno lepoto in občutke. Bolj kot Jezusa poveličuje lastno slavljenje, spoznanje, in namesto pretok postane prepreka za druge ljudi. Toliko nepotrebne pozornosti je namenjeno ljudem, ki stojijo na odrih in s svojim talentom kreirajo slavljenja Cerkve. Vedno bolj izpiljen zunanji videz in vedno bolj izpiljene pesmi bodo sicer pritegnile ljudi, tudi do te mere, da se bodo odločali za vero, ampak ali zvenijo tako lepo tudi v ušesih Njega, ki mu je vse golo in razodeto in ki gleda na srca ljudi. Ne vedno. Srce usmerjeno nase in pesem, ki poveličuje Boga, sta zelo slaba kombinacija. Če iščemo sebe, ne iščemo Boga. Hkrati pa bi delali lahko krivico nekomu, ki je resnično ves svoj talent predal Bogu in ga resnično slavi.
Spominjam se časov, ko sem zaradi študija teologije avtomatično zapadla v osovraženo kategorijo tistih, ki naj bi mislili, da vse vedo o Bogu, ker sem pač Sveto Pismo poznala zaradi študija, mnogo ljudi se je počutilo ogroženo in me sprejelo s predsodki, češ da se napihujem s svojim znanjem, vsakič, ko sem poskušala odpreti usta. Stvari so šle tako daleč, da sem namenoma uporabljala preprostejše stavke, ko sem se pogovarjala z drugimi kristjani, da bi se izognila predsodkom. Poznam osebo, ki se vedno trudi malo slabše peti v cerkvi, kot v resnici poje, da ji slučajno kdo ne bi pripisal nastopaštva. Da, tudi to je mogoče.
A oboje vodi stran od Božje prisotnosti, ker se oseba bolj ukvarja s svojim talentom kot z Bogom - ali tako, da svoj talent skriva, ali da se skriva za njim, ali tako, da se z njim ponaša. Verjamem, da je veliko več takih, ki bi se morali spokoriti, ker so svoje talente zakopali, kot takih, ki so s svojimi talenti začeli ponašati.
Veliko slavljenja ne preseže nivoja dobrih občutkov. Srca pa ostanejo trda, a z nasmehom.
“Spravite izpred mene hrumenje svojih pesmi, igranja vaših harf ne bom poslušal. Pravica naj teče kakor voda in pravičnost kakor vedno tekoč potok (Am 5,23)”.
“In Gospod je rekel: Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene in mu je moj strah le priučena človeška zapoved, zato bom, glej, še naprej presenečal to ljudstvo (Iz 29,13)”.
In vendar je tu še druga, verjetno še večja past od samozaverovanosti vase in v svojo pobožnost - odstopanje od občestva in iskrenosti do bratov in sester zaradi svojega klica. Zgodi se ljudem, ki so okusili Bližino Boga v slavljenju. Skrivanje src. Skrivanje obličja. Ko drug drugega poznamo le po maziljenju in službi. Ko drug drugega kličemo po nazivih. Ker se naravno in duhovno preveč razhajata.
V času, ko mi je Bog pokazal nebeško slavljenje, sem šla čez obdobje težke bolezni in materialnega pomanjkanja, pravzaprav je bilo narobe vse, kar lahko gre narobe. O svoji situaciji skorajda nisem govorila z nikomer, ker smo bili v skupnosti, v katero sem hodila, v tistem času precej podvrženi zgolj enemu vidiku učenja o prosperiteti in veri, ter zmagoslavnemu življenju v Jezusu (sicer ni trajalo dolgo, kasneje je preveliko poudarjanje vidika Božje suverenosti skorajda zamajalo mojo vero), a v tistem času smo bili precej drzni glede vere, smo molili, da ozdravim, smo zlomili prekletstvo pomanjkanja in jaz bi morala biti v redu, a nisem bila. Bilo je, kot da se mi vsak dan rušijo tla pod nogami.
A vseeno sem se vsak dan zahvaljevala Bogu in ga slavila, ne glede na vse. Bog se je milostno sklonil k meni, zavest o težavah in bolečinah je zbledela, preplavila me je Božja slava in Gospod me je vzel k sebi v nebesa v odprti viziji in postavil moje življenje na popolnoma nove temelje. Nebeške. Nespremenljive. Neusahljive. Večne.
Tisto sredo ob petih popoldne sem se znašla pred velikim steklenim morjem, ker je množica ljudi slavila Gospoda. Bilo jih je toliko, da se jih ni dalo prešteti. Videla sem različna plemena, različne cerkve, narode. Vsa ta množica je bila del zemeljske Cerkve, resnični ljudje, ki so v tistem času imeli bogoslužje na zemlji, ni šlo za ljudi, ki so že zapustili svoja telesa in se pridružili Bogu po smrti. Nekatere cerkve sem celo razpoznala, saj sem poznala njihov nauk in slavljenje. Vsaka od teh skupin je imela svojo edinstveno pesem od Gospoda, ki jo je pela pred Njim, vsaka od teh pesmi je imela v sebi neskončno pesmi, a je bila le ena pesem. Nihče se teh pesmi ni mogel naučiti, ampak so bile dane od Boga. Načini, kako so se pesmi razodevale v različnih cerkvenih skupnostih, so bili povsod drugačni. Videla sem zelo velike skupnosti in zelo majhne, vsaka skupnost je imela drug značaj in je bila drugače povezana med seboj, tako so bile različne, da nisi mogel določiti nekega vzorca, kako Bog deluje čez ljudi. Videla sem npr. skupnost iz Seula, ki jo je ustanovil Yonggi Cho in velja za največjo cerkev na svetu ter več azijskih skupnosti. Ljudje v teh skupnostih so bili zelo tesno povezani v srcih in tesno skupaj, v sredini so imeli pesem Gospodovo kot mehko prisotnost Svetega Duha, ki je kakor krogla lebdela v centru skupnosti in bledela na robovih ter se zlivala z okolico. Težko sem razločila, kje se začne in kje se konča. Ljudje so bili popolnoma podrejeni Svetemu Duhu. Videla sem veliko ameriških skupnosti, med njimi skupnost Morningstar ustanovitelja Rick Joynerja, ki je precej izstopala od ostalih zaradi svojega specifičnega plemenskega slavljenja in plesa. Pomislila sem, da je to pleme samih umetnikov. Pridružila sem se njihovemu plemenu v slavljenju in plesala z njimi, kakor da se poznamo od vedno. Vsake toliko so ljudje zapuščali skupine, ki so pele in vstopali v globino Božjega prestola in prihajali nazaj v svoje pleme. A niso vsi bili spoznani. Videla sem, da je to, kar cerkve dela posebne in edinstvene, hkrati tudi njihova omejitev za prodiranje v globine Božjega prestola. Ker globlje kot si se približal prestolu, več je bilo vladavine Boga in bolj izgubljeni v Bogu so posamezniki bili, kakor da jih ne bi bilo.
Z nekaterimi od prisotnih cerkvenih plemen sem že kdaj prej v duhu slavila skupaj, kar je izredno težko pojasniti. Stekleno morje pred prestolom Boga sem poznala iz odnosa z Bogom iz prejšnjih vizij in duhovnih zaznav. Sem iz Slovenije, da ne bo pomote. A ko postaneš častilec Boga v duhu in resnici, razdalje ne obstajajo več. Razdalje med nebesi in zemljo ni več. Razdalje med Rusijo in Ameriko ni več. V telesu si nekje, v duhu pa nekje drugje. Sveti Duh mi je kdaj naklonil milost, da sem se pridružila slavljenju v duhu drugih cerkva, ki jih nisem fizično obiskala. Včasih je bilo zelo zelo zabavno.
A tokrat je bilo zelo drugače. Kar naenkrat sem se znašla kakor na vhodu v področje Božjega prestola, kakor na robu prestopa v večno slavljenje in kakor da ne bi bila jaz. Prestol je bil zelo daleč na horizontu. Nekaj je bilo zelo zelo narobe, ampak ne tako zelo narobe, da bi bilo v mojem srcu narobe. kakor da bi bilo v mojem telesu narobe. Ampak v nebesih ne more biti nič narobe, sem pomislila. Kakor da bi naenkrat dojela, da tokrat nisem sama, ampak je bila celotna skupnost, v katero sem hodila z mano. Čutila sem, kakor da je vsak delček mojega telesa povezan z nekom drugim in čutim njega, ne sebe. Živo, kakor da smo en del drugega. Udje enega telesa. S celo skupnostjo sem se znašla na zunanjem robu steklenega morja, slava Božjega prestola je bila v daljavi. Spomnila sem se pesmi, ki jih pojemo, kako stojimo pred prestolom in kako sem si predstavljala v umu, kako smo čisto čisto blizu. Ampak v nebesih so razdalje neskončne na pogled in slava neslutena.
Posebej me je presenetil videz našega plemena. Vsak posameznik je bil popolnoma zvit v svojo stran, kakor v svoji umetniški pozi, čisto posebej, daleč narazen kakor čudovita abstraktna slika, ki bi jo lahko ustvari Kandinsky, smo bili videti. Pomislila, sem, da sem si sem celo življenje želela razložiti, zakaj mi je abstraktna umetnost tako všeč, pa si nisem znala. Zaznati je bilo, kakor da v svojem plemenu nismo poznali svojega imena, kdo smo, kakor da se ne bi zavedali svoje identitete, ki nam jo je Bog dal. Videla sem, da nam je bila dana pesem, sama luč Boga, v kateri je bilo ogromno pesmi, ogromno melodij in sporočil, a je delovala kakor ena sama pesem, izredna čistost Boga je bila v atmosferi tega nebeškega slavljenja. Dano nam je bilo nebeško duhovništvo, tako kakor druga plemena, smo slavili pred steklenim morjem. Bog mi je pokazal, da je ključ za vstop v Njegovo neposredno prisotnost, zavest, da si nova stvaritev, da se zavedaš Jezusa in njegove daritve, krvi, ki je očistila tvojo vest, bolj kot sebe in svoje nepopolnosti. Vendar pa me je tokrat postalo nevzdržno sram pred Gospodom, ker sem zaznala mesenost v odnosih in antagonizem.
Občutek, da se takole prikažem pred Gospodom, je bil nevzdržen. V svojem telesu sem nosila vse mesene misli in naklepe ljudi, s katerimi sem bila povezana. Hotela sem stran, hotela sem nazaj na zemljo, v svojo kuhinjo, kjer sem molila. Prevzela me je čista groza in to se mi nikoli prej ni zgodilo v neposredni Božji prisotnosti. Mislila sem, da bom umrla, da me bo raztrgalo. Jezus je nenadoma stal ob meni in mi dal vedeti, da zaradi mesenosti in neobnovljenih odnosov med seboj včasih ljudje ne zmorejo videti dimenzije slave, ki jim je bila dana, v kateri stojijo, čeprav so v neposredni prisotnosti Boga, odkupljeni za nebesa, čeprav slavijo, čeprav jim je bila dana sama luč Boga … Zaznavajo Boga, a jim mesenost zaslepi srce za sočloveka, ki stoji z njimi v Božji slavi.
“In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta (Jn 17,22-24)”.
Razumeti moramo, da sta vertikalna in horizontalna dimenzija križa, sprava z Bogom in sprava med ljudmi, enaki v svoji naravi. Jezus, Bog in človek ni prišel zato, da bi mene osebno spravil v nebesa, ampak, da bi vse nas spravil med sabo do take mere, da bi bili eno, kot sta Oče in Sin eno. Da bi nebesa in zemlja postala eno. Kako zelo so prevarani ljudje, ki mislijo, da so zaradi Božjega razodetja ekskluzivni. Če moje razodetje Boga izključuje druge, ga nočem imeti. Resno. Raje sem v kuhinji.
Takrat sem spoznala, da Božja slava ni dovolj, da nebesa niso dovolj, intimnost z Bogom v ekskluzivnem odnosu ni dovolj, vertikalna povezanost z Bogom ni dovolj. Kakor so sveta nebesa, morajo biti sveti odnosi in občestvo, če hočemo postati častilci v duhu in resnici, kajti pisano je:
“Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. (1 Jn 1,6-7).”
Neznosna zavest antagonizma odnosov je popustila. Konflikti, ki so se verjetno dogajali takrat v realnem času med konkretnimi ljudmi, a zanje takrat nisem vedela, a sem jih zaradi nebeške slave čutila, kakor da so v mojem telesu, so bili konflikti med mesom in duhom v različnih skupinah. Ljudje se niso zavedali bremen in bolečin, ki so jih povzročali drug drugemu zaradi svoje neprenovljene človeške narave, niso imeli razlikovanja, bili so kakor otroci, nedolžni v svojih srcih, in Bog, ki je kakor dober Oče, jih ni obsodil, temveč vzgajal. Vzgajal za večnost.
Zopet sem zagledala Jezusa. Stal je nekaj korakov pred mano. Rekel mi je, naj pridem naprej, da me je izbral, da grem naprej, da ga lahko slavim, naj pridem globlje v Božjo slavo. Globine Božje slave se razodevajo tistim, ki so se pripravljeni popolnoma predati in podrediti Bogu in ljudem. Nekateri v svojem odnosu z Bogom ne bodo nikdar vstopili dlje od slavljenja skupnosti, ki ji pripadajo, ostajajo na robu nebeških soban in ne vedo, da je veliko več na razpolago, nekateri se podrejajo le Bogu in se niso pripravljeni podrediti ljudem, ki jim jih je Bog zaupal v občestvo, včasih je najti med voditelji take, ki menijo, da so zaradi svojega maziljenja, Božjega plašča ali svetopisemske ekspertize nad nivojem svojega občestva, se podrejajo izključno Bogu in pričakujejo podrejenost drugih ljudi. Taki voditelji ostajajo zunaj svojega občestva in zunaj tolažbe, ki jo naklanja Sveti Duh vsem enako. Zaupno občestvo z Bogom in iskreno občestvo z brati in sestrami sta enakovredni sili, ki bosta združeni prinesli nesluteno slavo.
“Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest. Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan (Heb 10,19-25).”
Verjamem, da bo Bog obiskal svojo cerkev z veliko večjo slavo, kot smo jo kadarkoli okusili in nam dal nebeško slavljenje. Če se sprašujemo, zakaj ne vidimo Božje slave med nami, kakor bi si jo želeli, je to morda delo Božje milosti, saj se mnogi ne bi mogli soočiti z grehom, ki se skriva v njihovih srcih ali z napačnimi temelji svojih prepričanj. Gospod daje cerkvi čas, da se spokori in prečisti svoja srca in svoje verovanje. Ne odteguje se nam zaradi sebe, temveč v našo korist. Da se lahko pripravimo. Kajti v Njegovi prisotnosti ne more obstati nič nesvetega. Vse je golo in razodeto pred Njim. Bog si želi slavilcev, ki ne bodo slepi in polni svojih občutkov ter zunanjih del, ampak bodo svoja življenja dali Resnici in Svetemu Duhu.
“Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v veliki zaupnosti in ne kakor Mojzes, ki si je zagrinjal obličje, da Izraelovi sinovi niso mogli gledati konca tega, kar je minljivo. Toda njihove misli so zakrknile. Vse do današnjega dne namreč še leži isto zagrinjalo nad branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker ga odgrinja šele Kristus. Da, vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa. Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo. Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha (2 Kor 2,11-18).”
Verjamem, da je čas ločitve med tistimi, ki ostajajo v starih vzorcih in tistimi, ki si želijo naprej z Bogom. Stari vzorci, ki so včasih delovali, ne bodo vzdržali slave, ki jo je Bog namenil cerkvi v teh časih.
Vstajajo slavilci, ki bodo 24/7 pred obličjem Boga.
Comentarii