Januar 2020
Večkrat je tako, da te Bog v časih največje teme in negotovosti preseneti z največjimi obljubami.
UVOD
V času, ko sem prejela vizijo, ki je morda najbolj izoblikovala moj pogled na čas, v katerem živimo in mi dala popolnoma novo perspektivo, sem bila v krizi osebnega klica.
Ko sem se spreobrnila malo pred vstopom v novo tisočletje, sem verjela, da smo na pragu novega vala prebujenja, ki presega osebmno prebujenje ali lokalizirano Božje delovanje v Cerkvi. Verjela sem, da prihaja čas obiskanja Boga v deželah, ki niso videle Božjega prebujenja že 500 let. Z leti je ta vizija zamrla in se mi je zdela skorajda norost, ker če sem se ozrla okrog sebe, ni prav nič kazalo na to, d se karkoli pripravlja, že sama ideja, da bi bili lahko priča največjemu prebujenju, kar jih je videla Evropa od časov reformacije, mi je ščasoma postala tuja.
V času, ko se je večina kristjanov okrog mene se je zabarikadirala v svoje umišljene trdnjave v pričakovanju največjega preganjanja in pomankanja, kar jih je svet videl, sem prišla do zelo radikalnega spoznanja, da ima Bog velike in čudovite načrte za posameznike, skupnosti in narode, če mu le dopustimo biti, to kar je.
Bog potrebuje nekoga, ki bi mu verjel, in v času, ko je kult lastnega jaza in lastne podobe verjetno najbolj razširjena religija, ki se je pritihotapila tudi v vse krščanske veje pod krinko pretiranga ukvarjanja s seboj in s lastnim duhovnim stanjem, v tem času je resnično težko pozabiti nase in se za spremebo posvetiti Bogu zaradi Njega samega. S poudarkom na le osebnem posvečenju Bogu, človek lahko otopi, ker mu ni mar za svet okoli sebe, ker meni, se bo še sam stežka rešil. In namesto, da bi nastavili termostat na Živo in Delujočo Božjo Besedo, se veliko tistih, ki jih je Bog postavil, da vodijo njegove črede, bolj ukvajajo z odčitavanjem temperature okolja.
Sredi takega ozračja mi je Bog odprl nebeška okna in pokazal stvari, ki jih ni mogoče videti z naravnimi očmi. Novih duhovnih izkušenj in obiskov Božje slave je bilo vedno več. S tem, kar sem videla, se je v meni vse uravnalo. Moj duhovni navigacijski sistem je prejel nove koordinate, ki so se tako zelo razlikovale od suše, ki sem jo zaznavala pri drugih, da je postalo skoraj nevzdržno. A le dotlej, dokler je bila moja razklanost med starim, znanim nedeljskim krščanstvom in novim, popolnoma neznanim teritorijem, duhovnim prostranstvom, kjer se ljudje ne pehajo za drobtinice, ki padajo iz Gospodarjeve mize. Ko sem sprejela odločitev, da je vredno slediti Bogu, se je vse v meni umirilo, le moj krščanski kalup je razpadel.
Nekaj od teh vizij sem spravila na papir, oz. na ekran. Na papirju jih še ni, upam, pa da bodo.
Zakaj je vizija žetve zame osebno tako pomembna? Ker me je v težkih časih, ko sem obupovala nad seboj, in še preden sem osebno spoznala Jezusa, in sploh začela verjeti v obstoj Boga, gnala radovednost in želja, da je nekaj dobrega tam zunaj, za vso temo in človeško sebičnostjo,da nekaj veliko večjega. Pred spreobrnjenjem sem namreč doživela izkušnjo skorajšnje smrti in sem zapustila svoje telo. Znašla sem se na poljih pšenice in dojela, da še ni moj čas, da odidem s tega planeta. Vizija polja, ki je zrelo za žetev, me je ohranila pri življenju. Nekaj, kar je tukaj, na zemlji, a skrito pred mojimi očmi. Nekaj, za kar se je vredno boriti, za kar je vredno ostati. Še do nedavnega nisem imela predstave, kaj naj bi to žitno polje pomenilo.
1. DEL
Nekega popoldneva v času molitve, me je Bog vzel v duhovni svet nad Evropo in mi v odprti viziji pokazal dve dimenziji žetve za Evropo v prihodnosti. Nemogoče je opisati prelive spektakularnih barv, umirjenih a hkrati osupljivo živih, nikakor kričečih, neverjetne ostrine in globine in časovne razsežnosti, ki so bile razprostrte večplastno čez videno. Moje vidno polje je obsegalo veliko več dimenzij, kot smo jih vajeni sprejemati običajno.
Zahodni del Evrope je bil prekrit z morjem, Vzhodni del pa z žitnimi polji. Obe viziji sta se delno prekrivali na območju Slovenije in severno od nje. Polje in morje sta bila čudovita, transparentna zaradi Božjega uvida, polna slave, žito je valovalo kakor zlato, morje pa se je zdelo mirno kakor kristal, ki je v globinah spreminjalo barve in nakazovalo, da je tam skritih mnogo zakladov, ki še niso razodeti. Morje in polje bosta svoje zaklade razodela postopoma, ko bo delo Boga napredovalo.
Bog bo dvignil dve skupini ljudi, ki bodo opravili delo, vsaka skupina je imela drugo dinamiko in cilj, nekateri bodo delovali v obeh dimenzijah.
Žetev Vzhodne Evrope je v rokah žanjcev, ki bodo poželi polja. To so ljudje, ki bodo šli v narode, mesta in vasi ter oznanjali evangelij, ozdravljali bolne in obujali mrtve. Prinesli bodo prebujenje v to generacijo. Sad njihovega dela bo viden takoj. Žetev bo kakor velik praznik. Žanjci pa kakor sonce po deželah.
Žetev Zahodne Evrope je bila videti popolnoma drugače. Na Zahodu bo Gospod naredil svoje ljudi za ribiče in jim dal mreže v roke. Višje kot bodo vrgli mreže, večji obseg bo imel njihov ulov. Bolj, kot bodo dovolili Bogu, da se jim približa in jih spremeni, večji domet bodo dosegli s svojimi mrežami. Lovili bodo tako na površju , kot v globinah. Rezultat njihovega ulova bo viden šele ob koncu časov, ko bodo prejeli nagrade. Šele večnost bo razodela celoten domet in vpliv njihovega dela, kajti dotaknili se bodo več generacij in ljudi v daljavah.
Ribičem so bile so bile dane različne vrste mrež, kar pomeni, da bodo lovili s knjigami, preko različnih medijev, s pisano in govorjeno besedo, s sanjami, vizijami, zgodbami, alegorijami, Božjo doktrino, preroštvi.
Mreže predstavljajo različne ljudi in povezave med njimi. Nekatere so bile kakor zlato in kovina, ni bilo mreže, ki bi se lahko pretrgala, bile so brezhibno stkane. Verjamem, da bodo ti ljudje povezani med seboj na način, kot ga še nismo poznali doslej. To ne bo doseženo s človeškim trudom in močmi, ampak bo suvereno delo Svetega Duha.
Vse v viziji je bilo globoko transparentno, prostranstvo žetve se je dalo razbrati do neverjetnih podrobnostih, v globinah vode pa se je svetloba lomila v vseh mavričnih odtenkih, vse, kar sem videla, je bilo polno razodetja Božje slave in Gospodove oči so bile povsod. Bog lahko govori na zelo različne načine, a mislim, da je bila to najbolj jasna vizija, ki sem jo kdajkoli imela, o vsaki podrobnosti bi lahko napisala knjigo.
2. DEL
Ko sem vizijo prvič objavila v angleščini nekaj mesecev nazaj in sem se pripravljala, da na enem od spletnih srečanj evropskih povezovalnih skupin, ki delujejo pod okriljem Morningstar Ministries, govorim o tem, sem se zopet znašla v duhu med žitnimi polji.
Zagledala sem Jezusa, kako hodi med dozorelo pšenico in se z razprostrtimi dlanmi dotika klasja. Pohitela sem za njim. Videti je bilo, da je zelo navdušen nad tem, kar prihaja. Zunaj je bila še noč, pred zoro, in žetev je pokrivala tema, a se je na obzorju že zarisal odsvit prvih jutranjih žarkov. Obrnil se je k meni in mi rekel: “Še ena ura je do zore in potem bo nastopila žetev.”
Kdor ima ušesa, nas sliši. Kdor bo slišal, bo razumel čase.
