PRIPOVED O RES VELIKEM PRASCU, O PODIVJANEM MEDVEDU, O MAMI, KI JE MOLILA, IN O PRESPANEMU IZPITU
(ali kako te lahko preroške sanje pripravijo za oznanjevanje evangelija)
Zgodba iz konca devetdesetih, ki se je čisto zares zgodila.
(poglavje iz knjige)
S Sandro sva se skoraj do jutranjih ur učili za izpit nevemkateri, a je moral biti zelo pomemben. Ko nisva zmogli več, sva zaspali za urico, ena na tleh, druga na zložljivi postelji. A kaj, ko si je urica premislila in postala sedemkrat daljša kot običajno. Izpit sva krepko prespali. Ura je bila dvanajst opoldne, profesor pa verjetno že na kosilu. Namesto izleta v deželo krivde sva si skuhali kavo, jaz pa sem se spomnila najbolj norih sanj, ki sem jih kdajkoli imela.
Sanjala sem, da sem bila v gozdu, kjer so živele pošasti, volkodlaki, vampirji in kar je še strašljivega življa iz hollywoodskih uspešnic. Zadnji lunin krajec se je bohotil nad skalami in iglavci v prečudnem gozdu ter ustvarjal dolge izkrivljene sence. A to ni bila klasična grozljivka, kjer se nedolžni ljudje znajdejo v temačnih krajih in končajo tako, da jih pošasti raztrgajo in požrejo. Moja sanjska dogodivščina se je začela v grozi in končala kot pravljica.
V sanjah sem srečala tri bitja, prvi je bil divji prašič, drugi medved, tretji človek. Ko me je divji prašič zagledal, se je zapodil vame in me napadel. Sveti Duh mi je v sanjah rekel, naj položim roki na njegovo srce. Malce sem se upirala, ker je bil “prasec res nagravžen”, a sem po kratkem okrevanju le položila obe roki na njegove prsi. Božja slava se je spustila nanj, dano mu je bilo novo srce in spremenil se je v človeka. Solze so mu tekle po licih, ko se je zahvaljeval za to, da ga Jezus tako ljubi. Ko je medved to zagledal, se je začel jeziti in rjoveti. Stekel je na veliko skalo, z obupanim krikom zavpil ime Jezus in si raztrgal kožuh. Pod njim se je pokazalo človeško telo. Tudi ta zver se je spremenila v človeka. Razveselil se je svojega novega stanja in stekel k tistemu, ki je še nekaj trenutkov nazaj bil divji prašič. Vse to je opazoval tretji človek, s katerim navidez ni bilo nič narobe. Rekel je, da popolnoma nič ne razume in vprašal, ali smo v kakšnem filmu.
Ker sva zamudili izpit in prespali celo dopoldne, sva se s Sandro odpravili k prijateljem na drugi konec mesta. Okrog enajstih zvečer sva se poslovili in odšli nazaj. Ker se nama ni dalo več pešačiti, sva se okrog pol polnoči ustavili v parku pred Kliničnim Centrom in sedli na klopco. Res zelo pametno. Mesto je bilo čisto prazno. Semaforji so utripali rumeno. Kar naenkrat je iz križišča pred nama pridrvel beli golf z lestvijo, ki je gledala iz prtljažnika, zapeljal kar čez stopnice in ustavil komaj kak centimeter pred najinimi nogami. Iz avta se je privalila gmota, za katero nisva razločili, ali so demoni, ali ljudje, ali pošasti, ali vse skupaj. Spremljal jih je temen oblak z močnim vonjem po travi in alkoholu, ter kletvic, ki niso primerne za tale zapis.
Svetlolasi fant se je zapodil vame, me začel objemati in začel šepetati opolzkosti. Takoj sem se spomnila na sanje in pomislila, da ne potrebujejo razlage: “Jezus, kaj naj storim, tole je ogabno, tale tip me je napadel, help!” Skušala sem se izviti iz njegovega primeža, medtem ko mi je zašepetal nekaj o ljubezni. Na glas sem rekla: “Če hočeš okusiti resnično ljubezen, moraš spoznati Jezusa in lahko molim zate, če to hočeš.” Malce presenečen, je fant za trenutek odstopil in rekel nekaj, kar me je popolnoma šokiralo: “No, pa daj, jasno da hočem Jezusa.” Eno roko sem položila na njegovo srce in začela moliti, naj se ga Jezus dotakne. A se ni nič zgodilo. Ostala dva iz skupine sta bila videti, kot da se zelo zabavata. Takrat sem slišala glas Svetega Duha, ki mi je rekel, naj položim obe roki na njegovo srce, točno tako, kot sem videla v sanjah, če hočem, da se bo kaj zgodilo. Še vedno sem se obotavljala, ker je bil fant res videti kot prašič, poln perverzije, držal se ga je tisti lepljivi slinasto polžji demonski duh, ki ga lahko zaznaš na ljudeh, zasužnjenih s pornografijo.
V tistem trenutku sem spet slišala Boga, ki mi je rekel: “Ne boj se, saj se ne dotika tebe, ampak Mene. Le stori tako, kot ti je bilo pokazano v sanjah.” Še danes ne razumem, zakaj mi je bilo tako težko ubogati zelo preprosto navodilo, ljudje smo pač taki po naravi. Končno sem položila sem obe roki nanj.
V istem hipu se je spustila nanj Božja slava. Njegovo obličje se je popolnoma spremenilo, po licih so mu začele polzeti solze. Zver je postala človek. To je bilo popolnoma drugo bitje kot nekaj trenutkov poprej. Izjavil je nekaj kot: “Hvala. To je to, kar sem iskal celo življenje, počutim se kot nov človek, počutim se čistega.”
V tistem trenutku se je oglasil tudi drugi fant: “Tole ni fer, ne tole res ni fer!” ter tretji, ki se je začel živčno prestopati: “Jaz res ničesar ne razumem več. Ali mi lahko nekdo pojasni, kaj se tukaj dogaja?” Tisti drugi pa je začel kričati name: “Kaj si mu storila! Vzela si mi brata. Nikdar več se ne bova mogla zabavati! Nikdar več ne bo hotel z mano. Joj, kaj si mi storila!” Začel je teči naokrog, kakor da ga kaj preganja. V tistem trenutku sva se s Sandro spogledali. Postalo je jasno, da so nepridipravi padli v Jezusovo zasedo v obliki dveh ne preveč briljantnih študentk teologije. Sandra jim je povedala za sanje, in da se je v sanjah tudi medved spreobrnil. V tistem trenutku se je preganjani ustavil, stopil na klop, začel vpiti: “Jezus, Jezus, pomagaj mi!” in čisto zares strgal s sebe srajco s tako silo, da je razpadla na dva dela. Božja slava se je spustila nanj kakor svetlobni snop. Sesul se je vase in rekel, da prvič v življenju okuša mir. Fanta, ki je bil z njima, sem vprašala, če mu prinesem kak prigrizek in kokakolo, ker nikakor ni mogel sprejeti, da je v resničnem svetu in da to ni nek slab film ali posledica pokajene trave. Samo zmajeval je z glavo in govoril: “Saj tole ni res. To so sanje, mogoče slab film. Res pa zagotovo ni.”
Nekaj, kar se je začelo kot najhujša nočna mora, je dobivalo čisto nadnaravne razsežnosti. Nekaj trenutkov kasneje sva z bratoma sedeli na klopci in se pogovarjali, njun prijatelj pa je še vedno mislil, da je v kinu. Fanta sta povedala, da sta iz Štajerske, da imata podjetje, ki se ukvarja s slikopleskarstvom, in da so prenavljali neko cerkev v Ljubljani. Ker so bili v cerkveni stavbi sami, so se cel dan norčevali iz Boga, ter tekmovali v plezanju po lestvi, češ kdo se mu bo bolj približal. Ko so končali z delom, so šli v bližnjo beznico in se ga pošteno nadelali. Potem so se brezciljno vozili po Ljubljani in iskali “žrtve”. Takrat so zagledali naju, kako nič hudega sluteč sediva na klopci v parku. In ostalo je zgodovina.
Ko sva ju vprašali, kako to, da sta se tako hitro odzvala na besedo evangelija, sta povedala zanimivo zgodbo. Že kot mladostnika sta zabredla v težave, se znašla v navzkrižju z zakonom, nekajkrat pristala v popravnem domu, šolo obesila na klin takoj, ko je bilo mogoče. Nihče se jima ni znal postaviti po robu. Edino, kar ju je res spravljalo v obup, so bile neprestane molitve njune mame. Rekla sta, da je mama noč in dan molila k Jezusu, da ju reši napačnih poti in jima neprestano govorila o tem, da ve, da jo bo Bog nekega dne uslišal. Čeprav sta se trudila na vse pretege, da njenih besed ne bi jemala resno, sta v sebi želela, da ji ne bi povzročala toliko bolečin in da bi se vse skupaj enkrat končalo. Starejši brat, tisti, ki je strgal srajco starega človeka, je povedal, da je tisti trenutek, ko sem položila roke na srce njegovega brata, dobil uvid v duhovni svet, videl je na svoje oči, kako ga je zlo zapustilo, in Božja slava se je kot luč spustila nanj. Spoznal je, da tega, kar se je zgodilo, ni mogoče izbrisati. Ustrašil se je ob misli, da je brata za vedno izgubil. A ko je to premišljeval, se je v njegovi notranjosti nekaj pretrgalo - to je bila ista vez z zlom, ki je izgubila moč, zato je strgal srajco s sebe in začel klicati Jezusa.
Poslovili smo se v miru. Fanta sta obljubila, da bosta brala Sveto Pismo in pozdravila mamo. Njun prijatelj pa je sedel v avto in še kar naprej zmajeval z glavo. S Sandro pa sva se odpravili domov in do jutra premlevali o nedoumljivi Božji dobroti in usmiljenju.
Izpit, ki ga nisva naredili, je postal popolnoma nepomemben. Izpit, ki pa sva ga naredili, bo za vselej ostal v mojem spominu.
Spoznala sem, da se mi ni potrebno umikati pred grehom ljudi, saj Jezus živi v meni, ne živim več sama sebi. Njegova ljubezen je tako močna, da premaga vsak greh. Nikoli v življenju nisem okusila tolikšne moči Božje ljubezni in usmiljenja, kolikor mi jo je Bog razodel tisto noč. Ker komur se mnogo odpusti, mnogo ljubi.
Verjamem, da se je zgodilo, kar se je, izključno zaradi vere neke matere, ki se je odločila, da bo svoja izgubljena otroka z molitvijo iztrgala iz teme. Ker le Bog ima moč, da iztrga iz teme kogarkoli, kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli.
In vsaka zgodba o Božji ljubezni je grozljivka za zveri v temi.